Igra s starši je ključnega pomena za otrokov razvoj, saj poleg zabave, utrjuje vez med staršem in otrokom, spodbuja socialne in čustvene spretnosti, krepi kognitivne sposobnosti ter uri njegovo ustvarjalnost in domišljijo.

Otroku skupni čas s staršema sporoča, da je cenjen, razumljen in vreden njunega časa in dane pozornosti.

Skozi igro pa se otrok uči tudi pomembnih življenjskih veščin, kot so reševanje problemov, uspešne komunikacije in empatije, hkrati pa doživlja veselje ob igri.

Otrokova individualna potreba po skupni igri se razlikuje glede na otrokovo starost, značaj in interes. Vendar je pomembno, da si, kadar koli je to mogoče (predvsem pa ob prostih dnevih), prizadevate za trenutke skupne igre, tudi če so kratki, saj s tem negujete ta pomembni vidik otrokovega razvoja. 

Kaj pa če se otrok noče igrati s starši?

Obstajajo številni razlogi, zakaj pride do tega, da se otrok noče igrati s starši ali enem od staršev.

Pomembno si je zapomniti, da imajo otroci tako kot odrasli, svoje edinstvene osebnosti, želje in razpoloženja.

Možni razlogi:

● Razvojno obdobje otroka: ko otrok odkrije občutek samega sebe, začne eksperimentirati s svojo individualnostjo. Otrokovo besedo »NE«, »sam« ali »nočem« ter zavračanje starša, si starš, v tem obdobju ne sme jemati osebno.

Otrok bo uveljavljal svojo neodvisnost in želel raziskovati aktivnosti sam oz. še rajši z vrstniki, namesto s starši.

● Dinamika med staršem in otrokom: vzkipljivost, negativne interakcije ali napeti odnosi med staršem in otrokom lahko vplivajo na otrokovo pripravljenost za skupno igro.

● Neusklajena pričakovanja: kadar ima starš drugačna pričakovanja, mišljenje ali želje glede poteka ali časa za igro kot otrok, lahko to povzroči pri otroku odpor in zavračanje skupne igre.

Zapomnite si, da otrok želi biti (v vsaki igri) raziskovalec in ne potrebuje vedno starša, ki mu samo pokaže vse rešitve, ga neprestano poučuje o stvareh ali dvomi o njegovi fantazijski igri, ki se lahko staršu večino časa zdi premalo realna (npr.: Rok, saj veš, da avtomobilček ne leti).

Med igro z otrokom bodite predvsem opazovalec, ki raziskuje otrokov svet.

● Komunikacija: včasih otroci morda ne vedo, kako izraziti svoja čustva, njihovo zavračanje igre pa je lahko le način sporočanja, da so utrujeni ali preobremenjeni.

Morda je težava tudi pri medsebojnem nerazumevanju med igro, ali pa starš postavlja in moti otroka s prevečimi vprašanji.

Starš naj se predvsem odziva na otrokove pobude in se prepusti domišljiji, kar pa ne pomeni, da tudi on občasno ne predlaga igre (izmenično in medsebojno sledenje igri).

● Vpliv vrstnikov: otrok je lahko pod vplivom svojih prijateljev ali bratov in sester, zato raje preživlja čas za igro z njimi kot s starši.

● Posebni hobiji: otrok ima lahko posebne interese ali hobije, ki staršev ne zanimajo toliko, zaradi česar rajši išče soigralce, ki imajo enaka zanimanja kot on.

Nasveti, triki in ideje za uspešno skupno igro (se znate igrati?)

Če starš ni prepričan ali morda ne ve, kako naj se igra s svojim otrokom, obstaja veliko preprostih, a učinkovitih načinov za poustvarjanje skupne igre.

● Sledite otrokovemu zgledu: naj otrok prevzame vodstvo pri izbiri igre, poslušajte in sprejmite njegova navodila in zgodbo.

Seveda je pomembno, da starš pri igri ukrepa takoj, ko postane igra nevarna, uničevalna, nespoštljiva ali agresivna. Starš odločno in jasno poseže v igro ter otroku razloži, zakaj njegova igra ni primerna.

Kadar otrok enega od staršev nagovori s frazami »Pojdi stran, očka!« ali »Ne smeš biti tukaj, mami!« Se lahko poskusite vključiti v igro z vprašanjem: »Se lahko med najino skupno igro pretvarjam, da sem nekdo drug?«

● Bodite prisotni: odstranite motnje, kot so telefon, televizija ali gospodinjska opravila, in se popolnoma osredotočite na otroka in skupno igro.

● Spustite se na otrokovo raven: sedite ali pokleknite do višine otroka, da ustvarite bolj intimno igralno okolje.

● Kakovostne igrače: izberite igrače ali materiale, ki spodbujajo ustvarjalnost in domišljijo, kot so kocke, sestavljanke, družabne igre ali umetniški pripomočki.

● Posnemajte otroka: zrcalite otrokova dejanja in besede (imena junakov, sveta) med igro, nato dodajte še svoje elemente ali ideje, da razširite njegov igralni scenarij s svojo domišljijo.

Ne bojte se biti igrivi! Otroci se pozitivno odzovejo na starše, ki se sprostijo in zabavajo.

● Usedite se in se začnite igrati sami z otrokovimi igračami (otroka ne prosite, da se vam pridruži): če se otrok približa, ker ga zanima, kaj počnete, mu dovolite, da se vam pridruži pri igri. Zlagajte kocke, sestavljajte, barvajte pobarvanko …, dokler otrok sam ne pristopi v želji po skupni igri.

● Igra pretvarjanja: skupaj z otrokom se igrajte različne scenarije, poklice ali like, na primer igranje zdravnika, kuharja ali različnih superjunakov, bo poželo veliko pozitivnih odzivov.

● Raziskujte na prostem: izkoristite zanimivosti narave ali javnih površin in skupaj na prostem preizkusite različne igre, rastline, ročne spretnosti, zunanje igrače …

● Knjige: skupno branje in pregledovanje (iskanje likov, reševanje ugank …) knjig je čudovit način povezovanja in spodbujanja otrokove domišljije. Pravljico lahko berete otroku tudi takrat, ko se poleg vas sam igra (način, kako ste lahko prisotni, tudi če otrok ne želi, da ste vključeni v igro).


Vadite potrpežljivost, prilagodljivost in ustvarjalnost ter naj vas ne bo strah preizkušati novih iger in načinov preživljanja skupnega časa.

Seveda, pa preko igre starš spoznava tudi otrokova zanimanja, domišljijo, sposobnosti, razmišljanje in želje, ki jih ta trenutek ima (njegove lastne nenaučene lastnosti). Naj bo vaša skupna igra prostor v vsakdanjem dnevu, ko jih lahko prosto pokaže, ko lahko igro vodi tako, kot si jo sam želi in ne kot ga v igro vodijo drugi (vrtec, šola).

Ustvarjanje podpornega in spodbudnega okolja, v katerem se otrok počuti slišanega in cenjenega, oblikuje močno vez med staršema in otrokom.

Pripravila: Petra Boh, univ. dipl. soc. del., www.tralala.si