Moje telo v času po porodu

Največji šok po mojem prvem porodu je bil (in tudi za partnerja), da je bil trebuh praktično enako velik kot pred porodom! Če otroka ni bilo več v njem in prav tako ne več plodovnice, le kaj je trebuh ohranjalo v njegovi prvotni velikosti?

Pa ne samo to! Moje telo ni imelo nobene moči in počutila sem se kot ‘brez hrbtenice’.
Zaradi carskega reza, ki me je doletel pri prvem porodu, pa so bile tudi moje noge tako zatečene, da prvič v življenju na njih nisem prepoznala gležnjev!

Kljub vsemu je moje telo ‘služilo namenu’ in začelo z laktacijo ter nego sina, kar mi je v prvih dneh in tednih po porodu moralo zadostovati. Ampak slej ko prej je bilo potrebno poskrbeti tudi za ‘kaj več’. Opazila sem, da se trebuh sicer manjša, vseeno pa ostaja ogromen. 

Danes vem, da ima telo 6-8 tednov časa, da se samo ‘sestavi nazaj’ vsaj toliko, da funkcionira v odsotnosti bolečin, uhajanja urina ali prekomernega razmika trebušnih mišic (tako imenovane diastaze rektusov - glej sliko spodaj). 
Toliko časa tudi navadno traja čišča in pa krčenje in spuščanje maternice na svoje mesto.
Kaj pa če se to ne zgodi v 6-8 tednih po porodu?

Šest tednov po porodu smo deležne tudi ginekološkega pregleda, ki preveri, kako je z maternico in morebitnimi kirurškimi ranami ali raztrganinami. Pregled pa ne vsebuje diagnoze oziroma analize diastaze rektusov, urinske inkontinence, bolečin*, posledic notranjih zarastlin*.

Veliko mamic na primer tri mesece po porodu (ali pa tudi več) ljudje sprašujejo, če ponovno pričakujejo. To jim vzbuja občutek neprivlačnosti in stiske, saj ne vedo, kaj se dogaja z njihovo trebušno steno, nihče jim namreč ne pove, da gre v bistvu za diastazo rektusov*, morda celo popkovno kilo ali notranje zarastline, ki krojijo delovanje trebušne stene po ‘svojih pravilih’. 

Velikokrat se mamice v takšni situaciji poslužijo ukrepov, kot so trebušnjaki! Včasih dobijo takšen nasvet celo s strani zdravnikov! Ali pa se v upanju na lepšo postavo in boljšo držo odločijo za (neprilagojeno) vadbo in si s tem na kratek ali dolgi rok nakopljejo še večje težave.

Največ, kar lahko naredimo že takoj po porodu oziroma prvih šest tednov po porodu je:

⦁ Dihalne vaje
⦁ Pravilen način dvigovanja in nošenja
⦁ Lahki in kratki sprehodi
 
Dihalne vaje so izrednega pomena zato, ker z dihanjem s trebušno prepono masiramo maternico, poganjamo limfo (telesni ‘filter’ sistem) in ustvarjamo gibanje oziroma aktivacijo tudi mišic medeničnega dna (kot vidimo na spodnjem dinamičnem prikazu delovanja telesnega jedra). Hkrati dihanje s trebušno prepono tudi pomirja telo in mu tako pomaga okrevati (vabljeni k ogledu dihalne vaje v zgornjem videu).

Mišice medeničnega dna ob porodu doživijo travmo. Ta je še toliko večja, če so bile pri tem raztrgane ali prerezane. Dihalne vaje omogočajo masažo od znotraj in vračanje elastičnosti temu tako pomembnemu tkivu. Čeprav ste morda rodile s carskim rezom, so te vaje enako ali še bolj pomembne, saj z njimi masirate notranje adhezije (zarastline), ki so sicer skrite, a lahko zelo razsežne in vplivajo na (bio-mehanično) delovanje telesa.

Na dinamičnem prikazu vidimo, kako deluje naše telesno jedro. Zgornja roza linija predstavlja trebušno prepono oziroma glavno dihalno mišico, spodnja pa medenično prepono (oziroma mišice medeničnega dna. Vodoravne črte predstavljajo globoko trebušno mišico (m. Transversus Abdominis). Iz prikaza je lepo razvidno, kako je delovanje oziroma ponovnovna izgradnja telesnega centra po porodu odvisna od pravilnega dihanja.

Pravilen način dvigovanja in nošenja je kot pravilen način treninga. Ko dvigujemo (otroka ali samo sebe), telo obremenjujemo in povečujemo pritisk v trebušni votlini (intra-abdominalni pritisk). S tem, ko dvigujemo pravilno in zraven vključimo še pravilno dihanje, je to enako, kot če bi izvajali določene (a pravilne) vaje. Naše telo dejansko ne razlikuje med ‘navadnim’ gibanjem in telovadbo. Za naše možgane je vse gibanje.

Kdaj začnemo s sprehodi? To je odvisno od vsake posameznice in njenega počutja, ki je lahko vezano na zaporedno številko poroda, način poroda (carski rez, vaginalno, rezana..), število rojenih otrok (npr dvojčki), starost mamice, kondicija pred nosečnostjo, ali je v nosečnosti morala mirovati, psihično stanje, letni čas in še bi lahko naštevali. Mamica naj gre prvič ven le toliko, da gre okoli hiše ali bloka. Šele drugi ali tretji dan izhodov, naj razdalje postopoma povečuje in pri tem vedno posluša svoje telo.

Kaj vse se svetuje početi po porodu?

Ženske po porodu, še posebej po carskem rezu, naj ne dvigujejo nič drugega razen novorojenčka, gospodinjska opravila naj opravljajo drugi člani družine (širše ali ožje). To priporočamo vsaj za en mesec, če ne še več. Prav tako naj se izogibajo hoji po stopnicah, še posebej z dojenčkom v rokah in če imajo bolečine v medenici.
Ko je ženska enkrat ‘po porodu’, je za vedno ‘po porodu’.

To pomeni, da se v nosečnosti in pri porodu v telesu zgodijo določene spremembe, ki so trajne, zato mora ženska to upoštevati, ko se vrača k svoji redni športni aktivnosti. Vaje s poskoki, dodatno težo, dolgotrajen tek, šprint, trebušnjaki in podoben način telesne vadbe lahko prekomerno obremeni šibkejše telesno jedro, kar lahko vodi v povešenost medeničnih organov, stresno urinsko inkontinenco, diastazo rektusov, različne bolečine in poškodbe.
Neko nenapisano, a zlato pravilo pravi: Devet mesecev gor, devet mesecev dol. Ta ‘pregovor’ ni vezan le na izgubljanje odvečne telesne teže, ampak na celostno regeneracijo ženskega telesa po porodu.

Tudi dojenje prispeva svoje. Kot smo že omenili, je ženska v času dojenja še vedno pod vplivom določenih ‘nosečniških’ hormonov in takšno telo ni sposobno ali željno trpeti maksimalnih obremenitev. 

Postati in biti mati je največje in najpomembnejše poslanstvo za žensko v njenem življenju. To zahteva celo njeno telo in duha. Sploh ni nujno, da v slabem smislu. Ženska je rojena za rojevanje. In takšno ima tudi telo. Narava jo je prilagodila njeni funkciji, to je na primer vidno že po širši medenici od moških. Ko ženska sprejme to poslanstvo z vsem svojim bitjem in temu tudi prilagodi način življenja, vključno s telovadbo, postane še močnejša in vitalnejša. Mislim, da sem sama dober dokaz za to!

Alja Malis, ustanoviteljica Vadbene klinike, certificirana osebna trenerka in specialistka za gibanje AFP, NCSF, FMS, DNS

Bolečine* - Ginekologi ne diagnosticirajo mišično-skeletnega stanja po porodu (ne ukvarjajo se z morebitnimi bolečinami v medenici, ledvenem delu hrbtenice, zapestjih, kolenih ipd).

Notranje zarastline* -  So notranje brazgotine, ki so očem nevidne. Telo jih ustvari, ker se želi zaščiti. Adhezije oziroma notranje zarastline ovirajo normalno gibanje fascij in mišic, zlepijo tkiva med seboj in preprečijo komunikacijo z možgani (tam, kjer se pojavijo). Ginekologi ne tipajo notranjih zarastlin in prav tako ne dajo nobenih navodil v zvezi z njihovo manipulacijo (ročno obravnavo).

Diastaza rektusov* (Diastasis Recti) pomeni prekomeren razmik trebušnih mišic, ki se lahko pojavi v nosečnosti (razlogi za nastanek pa so še drugi, med njimi tudi neustrezen način telovadbe). Kako preverimo, če imamo diastazo rektusov? Spustimo se na tla v visoko oporo na kolenih (zadnjica je dvignjena) in se z ravnim telesom nagnemo nazaj. Če se po sredini trebuha naredi pokončna ‘grba’, je to zagotovo diastaz rektusov.